Prav lahko se zgodi, da odličen kandidat za delovno mesto ali določen tim ostane – spregledan. Pri tem imajo kar nekaj ‘zaslug’ lahko tudi tisti, ki ga ocenjujejo. S pomočjo knjižne razlage glagola spregledati, se sprehodimo skozi pasti (samo)ocenjevanja.
Že nekaj časa mi je – v povezavi s psihološkim ocenjevanjem, pa tudi sicer – ena izmed najbolj simpatičnih slovenskih besed: spregledati. Eden izmed razlogov za to je, da beseda lahko pomeni veliko stvari. Drži, to ‘zmore’ veliko besed, zato to dejstvo samo po sebi niti ni tako nenavadno. Kar je posebno, je predvsem to, da so si nekateri njeni pomeni prav simpatično nasprotujoči. Še dodaten razlog moje naklonjenosti temu preprostemu glagolu pa je njegova močna povezanost z resnico, ki jo (menda) imamo mnogi visoko uvrščeno na seznamu naših vrednot.
Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo spregledati razlaga takole:
Poskusimo vse izmed naštetih povezati z izzivi pravih povratnih informacij ali izbora pravega kandidata za neko vlogo.
1. Postati sposoben gledati: iščimo različnost, ne enakosti
Pri izbiri novega člana posadke je v prvi vrsti vse odvisno od tega, ali sploh vemo, kaj iščemo, potem pa še kako osebo s temi kompetencami najti. ‘Kaj’ nam pogosto otežuje nerodno dejstvo, da praviloma iščemo sebi podobne. S čimer na prvi pogled ni nič narobe. Vendar pa je z vidika različnih vlog, ki jih naše skupno delovanje v resnici zahteva, to velika težava. Iz enakih pride le še več enakega, brez posebnih presenečenj – tudi pozitivnih, se razume. Vse skupaj še bolj zakomplicira dejstvo, da smo hkrati mnogokrat slepi za določene lastnosti pri drugih. To še posebej velja za tiste lastnosti, ki jih imamo tudi sami. Ker se nam zdijo samoumevne, jih ne znamo opaziti, kaj šele gojiti pri drugih. Saj, če smo čisto iskreni, bi bilo super živeti v svetu po svoji podobi. Marsikdo se je zagotovo že zalotil, da o delovanju druge osebe bodisi tiho ali na glas razmišlja: Zakaj tega ne razume? Ko bi le bili vsi takšni kot jaz, bi bil svet boljši, lepši, pravičnejši … Ali pa: Današnja mladina je povsem brez vrednot.
Zlasti za zadnjo po zdravi pameti vemo, da stanje brez vrednot preprosto ni mogoče. Lahko so samo drugačne. Mladina ni brez vrednot, kot smo se že dolgo nazaj naučili. Že v antični Grčiji, dobrih 2.000 let nazaj, so starejši tarnali nad mladimi, svet pa še vedno stoji. Z ljudmi vred.
Kako iskati ‘posebno’, če pa je to nevidno? Kako pravilno razbrati, v čem in v kakšni vlogi je oseba pred nami najboljša in katera opravila ter situacije raje prepustimo drugim? Tu predlagam načelo tretjin.
Nekaj nam pove izobrazba. Zanjo je posameznik pokazal določeno mero vztrajnosti in znanja, šolski sistem pa je dal zeleno luč, da je uspešno končal predpisan program. Če nekdo izpolnjuje vsaj zadosten pogoj, ga povabimo na razgovor. To je prva tretjina. Na razgovoru nato preverimo, kako dobro je opravil ‘domačo nalogo’ o našem podjetju in kje vidi svojo vlogo. Po možnosti ga v stilu pravega vedenjskega intervjuja vprašamo še po primerih uspešnih ter neuspešnih izidov v preteklosti, morda preverimo kakšno referenco, zagotovo pa prepoznamo tudi del predstavitvenih in komunikacijskih veščin, urejenosti ipd. Smo na drugi tretjini odločitve. V praksi opažam, da se je na razgovore mogoče pripraviti. Bolj kot je ta razgovor predvidljiv, manj nam o človeku pove. Kje torej dobimo še preostalo tretjino? V dobri opredelitvi potrebnih miselnih sposobnosti, osebnostnih lastnosti in poklicnih sider za iskano delovno mesto, nato se podamo v lov za zakladom – tistim redkim biserom, ki ima najvišjo stopnjo skladnost z iskanim. V tej tretjini vidimo, ali posameznik daje prednost cilju pred timom, ali zaupa v ljudi in prihodnost, ali utegne imeti težave z razumevanjem, ali je nagnjen k zagovarjanju nepreverjenih stališč, kvarjenju sestankov in še marsikaj drugega.
2. Spoznati stvar, kakršna dejansko je: v čem smo dobri?
Najprej nujno zrno resnice: ljudje smo običajno precej slabi v tem, da bi se videli, kot nas vidijo drugi. To običajno velja v obe smeri – za naše šibkosti in vrline. Čeprav resnica boli in bi raje tiščali glavo v pesek, se moramo odzvati čim prej. Vsi vemo, da malo kaj boli tako bridko kot (pre)pozen spregled …
Ker stvari pogosto delujejo v obe smeri, je enako pomembno vprašanje: v čem smo dobri? Opažam, da pri mnogih obstaja zelo pomembna – in pogosto privzgojena – šibkost, recimo ji ‘slepota za vrline’. Ironično, šibko točko imamo ravno za lastne vrline. Dober dokaz tega je, da pogosto težko odgovorimo na vprašanje »V čem sem najboljši/a?«. Če ne verjamete, poskusite. Bom počakal.
Zakaj nam to ne gre? Delno vidim razlog v prepričanju mnogih, da se ‘dobra roba sama hvali’ in da bi vrlinam s takšnim razglašanjem znižali vrednost. V pretirani meri to sicer najbrž res drži, vseeno pa običajno gremo na ‘varno’ stran in tega ne naredimo. Preprosto se počutimo domišljavo, če javno razglasimo, da smo v nečem najboljši. Še huje kot to pa takšna izjava s seboj prinaša tudi veliko in težko odgovornost, ker moramo to podkrepiti tudi z rezultati in konkretnimi vedenji. Mar ni bolj ‘varno’, da se naredimo povprečne in tako znižamo pričakovanja drugih … Lahko, da se sprašujemo tudi, ali je naša najava vrhunskosti sploh resnična. Kot odgovor na to dilemo so si v psihologiji že dolgo nazaj domislili normiranja. Od takrat dalje pa vsako resno psihometrično orodje vključuje tudi običajne in neobičajne rezultate, tj. norme, s katerimi se lahko primerjamo in razberemo nadpovprečnost, povprečnost ali podpovprečnost.
3. Ne opaziti: ali opazimo introvertirane?
Mogoče ste že zasledili odmevno knjigo avtorice Susan Cain z naslovom Tihi: Moč introvertiranih ljudi v svetu, ki ne zna molčati. Ima tudi dober TED talk, če imate raje video. Susan med drugim pravi, da zaradi mirnosti in nevpadljivosti nekatere izjemne posameznike žal spregledamo. To še posebej velja za razgovore, kjer se introvertirani ljudje pogosto slabše izkažejo.
Tisti, ki v ta okvir ne sodijo, prehitro končajo označeni kot težavni ali celo vzvišeni. Pa smo spet pri osredotočenosti na šibkosti … Družbi, ki želi predvsem družabne, odprte, ustrežljive in komunikativne ljudi, tako pomagamo obstajati. Čeprav to ni vedno in samo dobro.
Vodje introvertirane posameznike torej pogosto ‘tiščimo’ k večji odprtosti, namesto, da bi jih pustili prispevati na njim domač, nekoliko tišji in bolj blag način. To je zelo podobno razliki med ‘push’ in ‘pull’ vodenjem, pri čemer eden izmed njiju preverjeno bolje deluje. Razen v kriznih razmerah je to ‘pull’ vodenje, ki se kaže ne kaže v obliki trditev in pritiska, temveč v obliki vprašanj, kot so: » Kako bi lahko to naredil/a še drugače?«, »Ti za predstavitev dodamo še koga?« in »Kaj je po tvojem mnenju najslabše, kar se lahko zgodi?«.
4. Ne upoštevati ga: upoštevati ga!
Na spletu obstaja meni zelo ljuba stran – Quora. To je forum, ki je za razliko od mnogih zelo uporaben, zanimiv in za forum prav neznačilno – kultiviran. Na njem lahko vsakdo zastavi vprašanje o čemerkoli, najbolj uporabni oz. najvišje ocenjeni odgovori po mnenju bralcev pa so prikazani med prvimi. Praviloma tja priroma najbolj relevanten odgovor, in tako sem nekoč zasledil tudi ogovor na vprašanje ‘Kaj dela Marka Zuckerberga tako uspešnega?’. Nekdo od njegovih bližnjih sodelavcev je odgovoril, da je »Mark neizprosen glede poslušanja in upoštevanja povratnih informacij o svojem vedenju in ravnanju«. Tako enostavno, da je že skoraj neverjetno! Res si je težko zamisliti način, ki bi bolje in hitreje prispeval k posameznikovemu razvoju. Še bolje: prispeva tudi k odzivnosti na potrebe drugih. Če vprašamo, kaj nekdo od nas potrebuje, mu to precej lažje zagotovimo. Saj pod črto tudi pri poslu gre ravno za odnose ter za potrebe drugih, mar ne? Obenem je izpolniti želje drugim pogosto še najbolj izpolnjujoče za nas. Dobro nam dene, ko nekoga, ki je težaven ali kako drugače ‘izmuzljiv’, vendarle upoštevamo, dosežemo in sprožimo spremembo. Tudi slikamo se samo s tisto ribo, ki jo je bilo težko ujeti …
5. Oprostiti od predpisov ali obveznosti: merilna palica je enaka za vse
Z vidika tima težko najdemo podobno kvarno učinkovino, kot je favoritizem da za nekatere pravila veljajo, za druga pa zgolj občasno. Normalen človek – in teh je večina – tega ne more sprejeti. Merilna palica mora biti enaka za vse. To se nanaša tudi na toleranco do izogibanja obveznostim. Lahko je nizka, lahko jo naslovimo z jasno ter pristno razvojno naravnanostjo, nujno pa mora biti enaka za vse. Če tega ni, se nezadovoljstvo razpase v vse smeri. Pri sestavi tima je zelo pomembno, da vsi vemo pri čem smo in kaj lahko drug od drugega pričakujemo. Psihološko ocenjevanje nam lahko pri tem marsikaj olajša in prepreči težave, še preden se pojavijo. Ker popolnosti ni, vsaj vemo, zakaj je nekdo tak kot je in kaj lahko glede tega naredimo.
Uspeh je v raznolikosti in enotnosti
Pri nas v podjetju Trgotur smo se pred leti odločili, da želimo poznati prednosti in slabosti tako pri sebi kot pri drugih in da ne želimo spregledati dobrih kandidatov zaradi lastnih pristranskosti, subjektivnosti ter napačnih tolmačenj podobnosti in razlik. Zato smo ubrali na preverjenih in dokazano vplivnih dejavnikih temelječ pristop, ki poleg preprečevanja, da bi kaj spregledali v negativnem smislu, poudarja tudi: raznolikost v pogledih in enotnost v vrednotah sta ključna dejavnika, ki nas in druge delata uspešne. Ker je pri tem cena drugotnega pomena, smo se tudi izognili pasti, da bi želeli samo največ vrednosti za svoj evro. Enako kot bi za svoj evro želeli čim več hrane – četudi je ne maramo. Zato smo še posebej pazljivi tudi z izborom in napredovanjem ljudi, s katerimi bomo sodelovali.
Zdaj ste dodobra spoznali besedo ‘spregledati’. Če se v bogatem slovenskem besednjaku spomnite še kakšne zanimive razlage, mi jo sporočite v komentar pod tale zapis, kjer lahko nadaljujemo z razmišljanjem.